Simon Kovačič
S fotografijo se je začnel ukvarjati že v osnovni šoli v Šempetru, kjer je deloval neumorni mentor Nino Špacapan. Leta 1977 se je vključi v Foto-kino klub Nova Gorica, kjer se je kot mladi up kali pod budnim očesom mojstra Milenka Pegana. Na začetku se je ukvarjal s črno-belo fotografijo, vedno bolj pa tudi z barvnim diapozitivom, saj je bil v tistem času goriški klub eden vodilnih klubov v Jugoslaviji na tem področju. V svojem zgodnjem obdobju je v črno-beli tehniki fotografiral ljudi, se posvečal life fotografiji, privlačila pa ga je tudi stara arhitektura. Na diapozitivih je poleg poulične fotografije slikal tudi detajle in razne abstraktne izseke in seveda naravo. V tem obdobju, je sodeloval na razstavah v takratni domovini Jugoslaviji, zadnjič pa je razstavljal leta 1991. Potem je sledil dvajsetletni premor, ko ni več razstavljal, svoje fotografsko znanje pa je s pridom uporablja pri svojem novem hobiju: raziskovanju območij, kjer je v 1. svetovni vojni potekala soška fronta. Ponovno je pričel sodelovati na fotografskih natečajih leta 2011, od leta 2012 pa tudi pod okriljem Foto kluba Nova Gorica.
Poskuša ujeti stik z umetniškimi fotografi, ki se sedaj ukvarjajo z digitalno fotografijo. A kljub neštetim možnostim, ki jih danes nudi digitalna temnica, ostaja pristaš minimalnega posega v fotografijo. Zanima ga predvsem naravoslovna fotografija, posveča se fotografiranju žuželk ter ptic, s svojim fotografskim očesom pa zaznava tudi lepote okrog sebe; tako nastane marsikatera pokrajinska fotografija.
